Brisanje kulinaričnih klišejev
Brisanje kulinaričnih klišejev
Če je potrebno za popolno izkušnjo neke destinacije vzdražiti vsa čutila, potem sodi hrana neizogibno zraven. In pri tem niti ne mislim na eksistenčno funkcijo, ki jo hranjenje ima. Kadar namreč občutimo še telesno in duševno udobje, ki nam ga lahko nudi gostoljubno postrežen obrok, nam to razen okusov regije prinaša tudi zavest, da smo se za trenutek stopili z danim okoljem in zajeli njegovo bistvo.
Enogastronomski turizem postaja tudi po pričanjih anket celo eden izmed bistvenih motivov za prihod turistov v Slovenijo.
Smo na tem področju naredili vse ali obstajajo rezerve?
Vprašanje zveni retorično. Kljub izhodiščem, ki nam jih pred časom predstavljena Strategija slovenske enogastronomije ponuja, smo pri ponudbi slovenske kulinarike še zmeraj togi.
Ali se zavedamo slovenskih jedi?
Pred časom sem na ponedeljkovo kosilo povabila znanko, mlado Parižanko, ki zaradi posla že nekaj časa živi v Sloveniji. Lepa brunetka rada dobro je. Pripravila sem tipično ponedeljkovo kosilo, ki je pri nas doma skoraj zmeraj špinača s koščki govedine (spravljena v promet od nedeljske goveje juhe) in pire krompir. Dokaj skromno kosilo, bi rekli, ki si ne zasluži nobenih hvalospevov. A vendar je bila Francozinja navdušena in do neke mere celo vzhičena nad to, po njenih besedah nenavadno, a odlično slovensko kombinacijo vseh treh sestavin.
Hvala Florance, ponovno si me spomnila, da moram takrat, ko želim za goste in turiste kuhati srce, iskati kulinarične bisere pri tleh in da ne obstajajo manj vredne in več vredne jedi. So samo jedi, ki nosijo sporočilo, ali pa ga sploh nimajo.
Pripravila: Mojca Polak, predavateljica Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor
