|
Bili smo v gostilni VINTGAR |
|
 Vše? mi je bila misel na to, da bom po napornem dnevu, polnem turistov, lahko uživala ob doma?i gorenjski hrani. Vsi smo že slišali šale na ra?un Gorenjcev, njihove inêrtnosti in arogantnosti. Pa vendar ? smo jih upravi?eno zanemarjali?
Bilo je avgustovskega nedeljskega popoldneva. Odpravili smo se na blejski Vintgar, da zaklju?imo nekajdnevni potep po Gorenjski. Že sam prihod na ?prizoriš?e? je bil sila neprijeten. Na ozki cesti (komaj za sre?anje dveh majhnih avtomobilov, kaj šele dveh avtodomov, bog ne daj avtobusov!) sem se prerinila mimo vrveža pešcev, ki jim je prav malo mar za dogajanje na cesti.
Stopila sem iz avta in pohitela do gostiš?a Vintgar na toaleto. Pohitela sem po stopnicah in pred vrati videla napis: ?Uporaba straniš?a samo za goste lokala.? V redu, patriotsko napisano samo v doma?em jeziku. Ozrla sem se naokoli in se zmuznila skozi vrata. ?e bi mar prej vedela, da je pred vhodom v Vintgar straniš?e, sigurno ne bi obiskala odurno umazanega gostiš?nega wcja, katerega školjka je bila polna ostankov ?loveških iztrebkov. Nuja je le nuja?
Po uri son?no svežega sprehoda, smo se odlo?ili, da obiš?emo doti?no Gostiš?e pri Vintgarju, kjer naj bi stregli dobro hrano, zato sem zanemarila prvotno izkušnjo na straniš?u.
Sedli smo na vrt, ki ne glede na to, da je bil ?as kosila, ni bil pretirano poln. Do nas je stopila natakarica in nam razdelila jedilne liste. Izbor sploh ni slab. Polenta, špageti, njoki, postrvi na sto in en na?in, priloge, solate, juhe, sladice ipd.
Medtem stopi do nas natakar. Mlad fant, frikovska o?ala in frizurca, zgleda prijazen in kulánten . Vpraša nas, ali smo se že odlo?ili. Seveda se še nismo in zato predlaga, da najprej naro?imo pija?o.
?Imate Oranžino?? vprašam. Natakar pritrdi.
?Imate tudi okus pasijonke?? povprašam naprej.
?Seveda imamo!? se zareži on. Naro?imo tri Oranžine in jabol?ni sok.
?Torej dve Oranžini in jabol?ni sok,? se prvi? zmoti de?ko.
?ez nekaj minut prinese jabol?ni sok in pove, da jim je Oranžine zmanjkalo. ?Verjetno pravkar?, re?e: ?V?eraj smo imeli veliko gužvo.?
?Potem pa bi jaz Tonik. A ga imate?? nejeverno vprašam.
?Seveda ga imamo!? odgovori zdaj on z že malo arogantnim nasmehom.
Naj sploh povem, da ga niso imeli? Da sem v tretje naro?ila Schweppes in natakar me je opozoril, da naj raje povem še ?etrti izbor, v primeru, da tudi tega nimajo. Ko smo ga vprašali, ali sploh ve, kaj imajo, je odgovoril, da je on tukaj na dopustu. Nemo smo se spogledali in z veliko nejevoljo sem ?akala na magi?no pija?o. Ah, kakšno veselje! Imajo Schweppes!
Zdaj smo pripravljeni, da naro?imo hrano. Glede na to, da pa? ne jem rib, ga povprašam za mnenje o polenti z mozzarello.
?Mozzarella je sir popolnoma brez okusa?,? za?ne on. Prekinem ga, da dobro poznam sir mozzarello in da moje vprašanje ni bilo, kakšnega okusa je. Vprašala sem ga, ali mi jed priporo?a! Zdaj je za?el razlagati, kako hiša priporo?a postrv na tiso? na?inov in za?el je naštevati, kar smo prebrali v jedilnem listu. ?Imamo pa tudi suli?asto postrv, ki pa ni primerna za vas,? doda za zaklju?ek.
Prijateljica pogoltne slino, ga vpraša zakaj tako misli.
Odgovor, ki je sledil, je samo za?etek tega, za kar je bilo vredno pisati ta blog.
?Ta riba je zelo velika in je za najmanj dve osebi in tudi to moram povedat, da je ta riba zelo draga.?
Prosim? Kako? Morda nismo prav slišali? Kako lahko natakar re?e kaj takega? Od kod on ve, kaj je za nas cenovno sprejemljivo in kaj ne? Kako si sploh DRZNE povedati kaj takega?
In ŠE nismo vstali in odšli. Kaj neki nas je držalo tam, res ne vem. Zdaj ga prosim za majhno žli?ko, kajti v postanem Schweppes-u najdem polno drobtinic tobaka. Žli?ke nisem dobila niti naslednje pol ure, ko smo še sedeli tam.
Ah, pojdimo k naro?ilu. Zase naro?im lignje na žaru in pe?en krompir?ek kot prilogo. Prijateljica vpraša ali je možno, da ji v kuhinji zmešajo zeleno solato. Natakar odvrne, da se bo pozanimal. Naro?imo še postrv in dva krožnika, še eno prilogo in lignje, ocvrte samo z moko.
?ez nekaj trenutkov se natakar vrne in prinese pribor. Nagne se nad mizo in ošabno namigne, kateri nož je za rezanje ribe. Za ta poduk sem mu še danes hvaležna!
Poleg pribora smo dobili tudi ?son?ek?. Še svež, topel kruh v obliki sonca. Da potešim lakoto, z veseljem odtrgam kos kruha in opazim temen las na dnu krožnika. Previdno sem ga umaknila, da ga ne bi še drugi pri mizi opazili, da vsaj njim ostane apetit. Zakaj sem to storila, se tudi sama sprašujem. In še ZMERAJ nismo odšli.
Dokaj hitro prinese druga natakarica hrano. Nepremešano solato, lignje z jajcem in ne samo moko, kot smo naro?ili, ribo in še lignje na žaru (vsaj tako sem predpostavljala, glede na to, da so bili lignji popolnoma brez barve).
?Je ta solata zmešana v kuhinji?? vpraša prijateljica.
??e ste to naro?ili, potem je že zmešana!? predrzno odvrne natakarica.
Prosili smo jo, da odnese lignje z jajcem in naj prinese to, kar smo naro?ili. In naj odnese še kozarce in steklenice na mizi. Natakarica jezno pograbi stvari in vpraša, ali naj morda ŠE KAJ odnese. Joj, kar zmrazi me ob misli na to nedeljsko popoldne!
Primem vilice in nož. Ne, ne tistega, ki je za ribo. Zdaj VEM, kateri je, in se lotim lignjev. Kasneje sem zares ugotovila, da so lignji, in sicer ko sem z njih odstranila najmanj 5 strokov mletega ?esna in olja. Kakšna neumnica sem! Do takrat sem mislila, da se tržaška omaka streže ob lignjih in ne na njih. Še danes me pe?e zgaga od ?esna. Ali pa je to morda od gostilne Vintgar v Zgornjih Gorjah in njenih zaposlenih, odnosno tistih, ki so tam na dopustu?
Medtem ko se prijateljica na moji desni ?u?i? uporabljati nož za rezanje ribe, prijateljica na moji levi meša že v kuhinji zmešano solato in prijatelj nasproti mene ?aka na pomokane lignje, jaz pozabim na las v kruhu, drek v školjki in tobak v pija?i. Preden mi uide iz spomina: še danes ?akamo na prilogo številka dva. Prerežem bel ligenj in ga dam v usta. Recept se glasi takole ?
Sestavine:
- zamrznjeni lignji
- 5 strokov ?esna
- kos limone
Priprava:
Še zamrznjene lignje damo v krop. Pustimo, da se nežno skuhajo in jih vržemo na žar (beri: ponev na ognju). Ko zacvr?i, takoj odstavimo od ognja in damo pe?ene/kuhane lignje na krožnik. Po?akamo, da vsa voda odte?e pod lignje (ne pozabimo, da so bili pred tem še zamrznjeni) in na njih posujemo 100?200 gramov ?esna, da jih ?im bolje prekrijemo. Na rob krožnika damo kos limone in HLADNO postrežemo.
Prijatelji se mi zdijo še bolj razburjeni kot jaz in zato ne želim deliti recepta z njimi, vseeno pa poprosim mimo lete?o natakarico za malo soli. Nemo se obrne, zagrabi sol in za?imbe za že zmešano solato in jih vrže na mizo. Rada bi se ji zahvalila, pa mi je hladen, kuhan ligenj vzel sapo.
Po požrtiji je spet prišel doti?ni natakar do nas: ?Je bilo dobro? Lahko odnesem??
?Lahko odnesete.? odgovori prijateljica. In tip nonšalantno odvrne: ?Aha, torej je bilo dobro??
Jezni povemo opažanja in zapremo usta, ko on odvrne, kako je njemu ?isto vseeno, ali je bilo nam dobro ali ne. Vseeno kaj si mislimo o postrežbi. Vseeno kaj si mislimo o Gostilni Vintgar, ker on je tukaj na DOPUSTU!
?isto sem pozabila zakaj neki je le-ta še pred tem prišel mimo naše mize in nam zaupal, da mu je ŽAL, da govori slovensko. Tudi sem pozabila, zakaj se je ?ez nekaj trenutkov vrnil in nam še dodatno zaupal, da bi pa o nas lahko napisal knjigo.
No, pa imamo. Ni ravno knjiga, je pa nekaj besed o tem, kako lepo je tam na Gorenjskem. Kako lepo je v Gostilni VINTGAR v Podhomu 62. Upam, da sem s tem vsaj nekoga rešila morebitne zastrupitve. Mentalne ali fizi?ne.
Ni? ne de. Vsega lepega je enkrat konec. Tako smo poprosili za ra?un. Stregla nas je Blanka. Na ra?unu je bila tudi Coca Cola, ki je nih?e ni pil. Pa jim to oprostimo, kajti verjetno so to zamenjali za Schweppes s tobakom. Tudi kruh Son?ek je bil tam spodaj na ra?unu. Pozabila sem preveriti, ali je cena enaka tisti v jedilnem listu, ali pa so nam dodatno zara?unali tudi las. Na koncu ra?una pa še slogan Gostilne Vintgar: NISMO POPOLNI, SE PA TRUDIMO!
Bejž, bejž.
|
| |
|
